4. AFA: Analogna fotografija Ajdovščina 2025
V sklopu Retro poletja v mladinski sobi je potekala četrta delavnica analogne fotografije, namenjena raziskovanju uličnega utripa Ajdovščine skozi objektiv stare šole fotografije. Udeleženke in udeleženci so z mentorjem Klemnom Bizjakom s fotoaparati na film ujeli vsakdanje prizore, obraze in poklice, ki oblikujejo življenje mesta. Delavnica je ponudila priložnost za ustvarjalno raziskovanje in učenje klasičnih fotografskih tehnik.
V prvi galeriji si lahko ogledate izbor razstavljenih fotografij, v drugi pa celoten nabor fotografij (raw), ki prikazujejo raznolikost pogledov in pristopov vseh sodelujočih.
Klemen Bizjak, fotograf in mentor 4. AFE, je o samem procesu ustvarjanja in tečaju z mladimi povedal naslednje besede.
Klemen BIZJAK:
Na tokratni 4. izvedbi AFA ( Analogna fotografija Ajdovščina), sem se ob nastavitvi projekta poigral z idejo da se napravi analogne fotografije z cenenimi fotoaparati. Tako imenovanimi “trotl” aparati. Sam aparat in tehniko fotoaparata sem postavil v zadnji, skoraj nepomemben dejavnik. Projekt je bil izveden v sodelovanju z Mladinskim svetom Ajdovščino in mentorico Ano Rustja v okviru Retro poletja v mladinski sobi. Udeležencem (7 mladih) sem razdelil fotoaparate, obvezno zalepil vratca, kjer se vstavi film, da slučajno ne bi vmes pogledali kaj je nastalo. Ker sem tudi na prejšnjih izdajah bil vezan na idejo da nekaj dam svojemu kraju – Ajdovščini, je tudi tokrat bila skrbno izbrana ideja – poklici z ulice mesta Ajdovščina. Udeleženci so izžrebali vsak svoj poklic in imeli en mesec časa, da vrnejo fotoaparat.
Ker sem dobro vedel da bo “premišljenih” 36 posnetkov težko narediti – smo dodali še temo – naši ljubljeni, naši najbližji. Nekako v skladu z mojim fotografskim prepričanjem – da so naši ljubljeni, mama in tata … vedno lepi na naših fotografijah. Saj gre tu za nek poseben odnos in energijo, ki jo kamera zabeleži. Filmi so bili potem vsi razviti analogni tehniki (6 minut Rodinal 1+25 4 minute fixir 1+100 ) ter naknadno skenirani na skenerju Epson V600. Izbor 30 fotografij sva opravila z so mentorico Ano Rustja. Dodatno sem SAMO 30 fotografij “minimalistično” retuširal v Photoshopu.
Zanimive 3 ugotovite z moje strani.
1. Udeleženci so odlično opravili nalogo – imeli so jasen plan in navodila in so tudi samo o tem razmišljali.
2. Poklici ulic so radi sodelovali – imeli so nekakšen “respect” – do fotografa – pa čeprav je bil fotoaparat vreden 5 eur.
3. naši ljubljeni izgledajo na fotografijah še vedno najlepši.”
Na razstavi, ki smo jo otvorili 16. 12., ob 17. uri, v Hiši mladih, je spregovoril tudi cenjeni umetnik in predavatelj Rajko Bizjak, ki je zbrane nagovoril z besedami.
Rajko BIZJAK:
Že od otroštva je mati učila Forest Gumpa »life is like a box of chocolates. You never know what you gonna get« In to pravilo velja tudi v svetu fotografije – fotografija je kot škatla čokolade nikoli ne veš kaj boš dobil.
To pričakovanje je bilo še bolj izrazito v času analogne fotografije. Pričakovanje. Kot prispodoba Schroedingerjeve mačke, le še bolj nedoločeno, kajti razlogov, zakaj to kar dobiš ni tisto kar pričakuješ, je ogromno. Suspenz ustvarja ta nezmožnost vedenja, a je bil trenutek pravi, še posebej potenciran v zrcalno-refleksnih aparatih, ko trenutka ekspozicije pravzaprav sploh ne vidiš, ker ti zrcalce zakrije iskalo. Digitalna fotografija je ta čas suspenza zmanjšala na minimum. Zdaj pritisk gumba ni več obljuba, začetek pričakovanja, odvijanja celofana, ki skriva bombončke, temveč le še potrditev. Vidiš trenutek, ki si ga zajel, vidiš kompozicijo, vidiš osvetlitev, vidiš izraze ljudi, vidiš svetlobo, vidiš in veš a si v redu izpolnil nalogo ali jo moraš ponoviti
V času analogne fotografije je bilo to pričakovanje precej daljše, čas upanja na uspeh spoja uma, svetlobe in kemije. Od trenutka, ko si pritisnil na sprožilec, si moral prvo počakati da fotografiraš preostale posnetke do konca filma, zatem je bilo čakanje med razvijanjem, med fiksiranjem… In dokler filma nisi povlekel iz doze za razvijanje nisi vedel, ali si pravilno nastavil ostrino in ekspozicijo, a si pritisnil ob res najboljšem trenutku, a so bile kemikalije ustrezne, temperatura pravilna,….. In naslednji korak je bila povečava malega negativa, ki je pokazal resnico, so se vsi pogoji srečali znotraj zadane tolerance, kar ti je povrnilo spomin na tisti trenutek odločitve pritiska na gumb, ki je morda že zdavnaj ušel iz tvoje zavesti, a ga je uspešen rezultat uspel priklicati nekje iz globine spomina in s povečavo fotografije omogočil deliti z gledalci, ki morda v trenutku zajema niso bili niti blizu točke, v kateri si to svojo fascinacijo s trenutkom zamrznil in ohranil za prihodnje rodove.
Bilo je nešteto takih pričakovanj. Ogromno nasmehov ob uspehu. In prav toliko tistih tihih razočaranj, ko si spoznal, da bo trenutek ostal le tvoj – neponovljiv, neulovljen, izgubljen med zrni srebra, in bo počasi zbledel v potoku časa .
Kajti nikoli nisi vedel, kaj boš našel.
Vsaka analogna fotografija je bila kot škatla čokolade – in v vsakem njenem celofanu je bil skrit spomin na trenutek, ki se ti je zdel vreden zamrzniti v času.
Hvala vsem, ki ste bili z nami in nas pri projektu podpirali in čestitke mladim za umetniške fotografije.
